Šavrnike
Ženske delovne migracije v prvi polovici 20. stoletja v Istri in popularizacija Šavrink danes
FOTO-DOKUMENTACIJSKA RAZSTAVA
Jedro etnografske foto-dokumentacijske razstave je življenjska zgodba ene izmed istrskih preprodajalk z jajci – Marije Franca iz Gračišča in etnografski fotostrip njene trgovske poti. Fotostrip je nastal ob odkrivanju in fotografskem dokumentiranju Marijine krožne trgovske poti med Gračiščem, vasmi v okolici Buzeta in Trstom. V oris življenjske in trgovske poti so vpleteni izseki iz intervjujev z Marijo, njenima hčerkama, odlomki iz knjig Marije Franca Šavrinske zgodbe I, II in III ter izseki iz terenskega dnevnika avtoric, pisan ob prehojeni poti. Razstava je gostovala v Zagrebu, Trstu, Reki in Postojni.
Poglavitna značilnost Istre prve polovice 20. stoletja je bila gospodarska zaostalost ter zapoznela industrializacija, pospremljena s čezoceanskimi, kot tudi tedenskimi in sezonskimi delovnimi migracijami v obalna mesta. Večina prebivalcev se je ukvarjala s poljedelstvom, pri čemer je manjši odstotek ljudi posedoval večji del rodovitnih površin, večina prebivalstva pa manjše, nerodovitne, razpršene in težko dostopne koščke zemlje. Rezultat pogostega menjavanje političnih sistemov, velikih družin, vojn in marginalizacije večinsko ruralnega, slovensko in hrvaško govorečega prebivalstva Istre je bila revščina, socialna ogroženost in občutek nezmožnosti vplivanja na dano situacijo. V takšnih okoliščinah je bila (pre)prodaja izdelkov in pridelkov med ruralnimi in urbanimi območji pospremljena z drobnim kontrabantom osnovni vir prihodkov ne samo posameznikov, temveč tudi družin in celotnih vasi. V mozaiku istrskih delovnih migracij so pomembno vlogo odigrale prav ženske (pre)prodajalke, ki so v vojnah in revščini postale ključne oskrbovalke družine. Takšne pollegalne ekonomske taktike so bile običajen način preživljanja kot tudi izhodi v sili, ki ga je uzakonjala stiska.
Marijina mati Ana Franca z otroci (iz družinskega arhiva Jolande Franca)
Poti, ki so vodile s podeželja v obalna mesta, so utrle zgodbe mnogih istrskih tovornikov, (pre)prodajalcev, tihotapcev in popotnikov; poleg severnoistrskih mlekaric, krušaric, kolačaric, pastirjev in trgovcev z drvmi, so v istrskih mestih prodajali svoje pridelke, izdelke in storitve tudi moščeniški in brseški trgovci s česnom, rakaljski, oprtaljski in humski lončarji, kastavski zidarji in mnogi drugi (pre)prodajalci. Ena teh zgodb je tudi trgovska pot Šavrink, preprodajalk z jajci med osrednjo Istro in Trstom iz obdobja med iztekom 19. stoletja in sredino 20. stoletja. Šavrinke so bile iz krajev med Pregarsko planoto in Kraškim robom; iz vasi Kubed, Gračišče, Dol, Hrastovlje, Truške, Trsek, Boršt, Nova vas, Sveti Peter, Lopar, Marezige in Pomjan. V osrednjo Istro so nosile različne artikle (sukanec, blago, milo, petrolej, poper…), ki so jih nakupile v tržaških trgovinah in za katere so jim tamkajšnji prebivalci plačevali z jajci. Jajca so tedensko znosile na tržaško tržnico in s preprodajo nekaj zaslužile. Krožna pot med domačo vasjo, Buzetščino ali Motovunščino in Trstom je trajala od tri do štiri dni, preprodajalke pa so jo prehodile tedensko.
V osrednji Istri se je jajčaric oprijelo poimenovanje Šavrinke. Ljudje iz današnjega hrvaškega dela Istrskega polotoka so pravili, da so jih tako poimenovali, ker so bile iz Šavrinije. Gračiške in kubejske trgovke z jajci se niso samoopredeljevale za Šavrinke, temveč so šele preko stika s prebivalci osrednje Istre spoznale in ponotranjile omenjeno etnično identifikacijo. Poimenovanje je sčasoma pridobivalo na poklicni konotaciji, v drugi polovici 20. stoletja, ko je jajčarstvo izginilo, pa so Šavrinke preko umetniških upodobitev, ter v kontekstu nastajanja nove državne meje med Slovenijo in Hrvaško in naraščanja turistične dejavnosti pridobivalo tudi druge simbolne konotacije vezane na tradicijo, avtentičnost, slovensko Istro ipd. Kot je povedala ena izmed preprodajalk: »Nismo znale, da smo Šavrinke. Zdaj smo Šavrini vsi.«
Avtorici razstave: Nataša Rogelja (ISIM, ZRC SAZU) in Špela Ledinek Lozej (ISN, ZRC SAZU)